[ Pobierz całość w formacie PDF ]
vi v podobi roikov! Pomigal je s kazalcema vrh
glave in omizje je kar vriskalo od veselja.
upan je bil jako zadovoljen s svojim govorom, veselo
so zvenele a0 e, trkala sta tudi Krunoslav in njegova ne-
vesta kaj sta pa hotela! Toda radost jima ni posebna
odsevala z obrazov.
Potem ni bilo drugae, vsi so silili vanj gospod Ba-
ti je moral odgovoriti. V njegovem glasu pa je bilo ne-
kaj, kar se ni ujemalo z razposajenim razpoloenjem
drube. Rekel je:
V imenu svoje drage in islane neveste in v lastnem
imenu se lepo in cifrasto zahvaljujem za napitnico in
95
MUHOBORCI
BESeDA
sploh za vse estitke. Jaz nisem dovtipen lovek, zato se
dovtipnemu govoru gospoda predgovornika in vsem
drugim dovtipom tudi ne morem odzvati enako dovtip-
no. Zato se zadovoljite z resno besedo! Gospoda, da sem
se zaroil z gospodino Slavico, to ni nikak slab dovtip,
ampak je istina! In zaroil sem se, ker mi je tako ukazalo
srce, ne pa zato, da ima slavna gospoda pri pijai svoje
burke. Akoprav sem brivec, du0 o imam pa le. Hvala
lepa!
Mojdunaj, ta poper je bil hud! Tako uniujoega od-
pora gospod Bati pravzaprav ni nameraval e od kra-
ja, pa se je bil spotoma ob lastnem govoru bolj in bolj
razburil. Taka je bila mo njegove besede.
Usedel se je in tresla se mu je roka, ko je nesel vrek
k ustom.
Slavica je tiho vstala in izginila od mize v kuhinjo
nikdo je ni zadreval. Komaj 0 e da je odnesla suhe oi.
Muni molk je prekinil upan. Rekel pa ni ni kakor:
udim se & udim se & in majal je z glavo.
Potem se je, hote re0 iti poloaj, ojunail dacar in
udaril po 0 aljivi struni.
Bei no, bei, 0 alobarda! je rekel. Kaj ti pa je? Ali
so se ti mogani prismodili, kaj, ko si zjutraj si gal tiste
svoje lepe kodre, ti mila Jera ti neumna!
Dacarja so gotovo navdajali najbolj0 i nameni, uinek
96
MUHOBORCI
BESeDA
njegovih besed pa je bil ravno nasproten, nego ga je pri-
akoval.
Krunoslav je vstal izza mize, bliskalo se mu je po elu
in v oeh, tresel se je od togote in kadar je bil togoten,
mu je usahnil vir besedi.
Prepovedujem si, prepovedujem si! je ponavljal.
Vsako razaljenje si prepovedujem. Toil bom!
Tako je govoril in v ast mu je 0 teti: dasi so mu od jeze
0 klefetali zobje meje dostojnosti ni prekorail!
Omizje pa le 0 e ni dalo miru in oglasil se je Kregar.
Toil, seveda bo0 toil, saj mora0 toiti zaradi dviga
sodnih opravil v Muhoboru. Ti bo0 toil, upan pa plaa
stro0 ke.
Krunoslav je ugal s prstom.
ale je konec! Zdaj gre za res boste e videli! Pet
mojih tob visi nobene ne umaknem nobenemu ne
odpustim: vsi boste sedeli, vsi! Naj pa upan potem vam
povrne stro0 ke, meni jih ne bo ve treba! In 0 e sedet naj
gre namesto vas! Zbogom!
Izvil se je izza mize in od0 el in ko je bil pri durih, se je
spomnil na klobuk na kljuki nad mizo, pa se ni maral
vrniti, da ne pokvari mogonega vtiska svojega odhoda,
in je od0 el kar brez njega. Zunaj v vei ga je e priako-
vala jokajoa se Slavica poslu0 ala je bila pri kuhinj-
skih vratih in, ko je odhajal, hitela naokoli, da ga je ujela
v vei.
97
MUHOBORCI
BESeDA
Z ljubeo roko ga je vedla skozi veo v kuhinjo. Tam
so ga posadili k ognji0 u, mama so skuhali vina s slad-
korjem in cimetom in Krunoslav se je polagoma pomi-
ril in tudi dar prej0 nje zgovornosti se mu je zopet vrnil,
hvala Bogu! V gostilni je pa tisti veer stregla le 0 e
Mica, kuhinjska.
Zunaj je bila lepa no. Nebo temno brez meseca; na
severnem delu neba so ivo migljale zvezdice, ob jugu
so se vozili oblaki. Okoli ogalov hi0 , po vrheh dreves se
je lovil mehak veter in di0 alo je po pomladi.
Janko iz gostilne ni 0 el naravnost domov. Prijazna no
ga je zvabila po trgu. el je nocoj z doma, da se poslovi
pa se ne bi poslovil od trga, od njegovih ulic, ne0 tetih
kotov, ogalov, ovinkov, od cerkve in od olep0 evalne klo-
pi, od abjega potoka, od mostu, od kapelice? & Koliko
spominov mu je bilo zdruenih z vsakim prostorkom!
Rad je imel ta svoj Muhobor, kakr0 en je bil; ni si mo-
gel kaj vse se mu je zdelo tako vano in imenitno, kar
se je tu godilo. Nad Muhobor ni kraja na svetu! e bi se
res kdaj uresniilo, da dobi Muhobor sodnijo in bi na-
neslo, da pride on semkaj za sodnika: veje sree si ne
more eleti, ne misliti! Kako bi ga astili Muhoborci,
o, tudi upan, in kako bi bili nanj ponosni star0 i! Nikdar
se ne bi ganil odtod! Oetovo hi0 ico bi vzdignil in sve-
ta prikupil; velik sadonosnik bi si vzgojil, s samim ple-
menitim sadjem, v zgled sosedom; koko0 i bi redil za iz-
98
MUHOBORCI
BESeDA
voz in s hmeljem bi poizkusil hmelj bi nemara uspe-
val na tem svetu & Da je delokrog sodnika pravzaprav
nekoliko drugaen, mu ni prihajalo na misel.
Le te skrbi ni mogel zatreti, ali bo sploh kdaj dovr0 il
0 tudije, ko mu bo duh vedno uhajal semkaj v Muhobor
in ko sploh za suhoparno pravo in za zvite paragrafe
nima ni pravega navdu0 enja. Toda do nekega cilja mo-
ra priti! Kako rad bi svojima ljubima roditeljema olaj0 al
breme starih let dragi mamici, da bi imela pomo pri
gospodinjstvu, in oetu, da bi mu ne bilo treba tako gle-
dati na vsak sleherni krajcar. In ob nedeljah bi z vozom
napravljal izlete, on in star0 i in seveda enka; preljuba
enka mu je globoko v srcu spremljala vse narte in na-
klepe, dasi se naravnost ni upal misliti nanjo.
Tako so ga grele prijetne sanje, ko sta ga zami0 ljenega
nosili nogi po ulici med vrtovi.
Kar ga zdrami luca zdaj in zdaj je pokukavala izza
vejevja. Poznal jo je. V onem koncu hi0 e proti vrtu je
imela Julka svojo sobico, luca pa je naznanjala, da 0 e
bedi. Vse njegovo bitje mu je zakoprnelo po nji, zdaj,
sprio loitve, z nepremagljivo silo.
Krenil je ob plotu do lese in po znani stezi skoz vrt. Le
mimo, pod njenim oknom vsaj bi rad 0 el 0 e zadnjikrat in
potem ez dvori0 e na cesto pa zopet domov.
Blial se je lui, razsvetljenemu oknu, stopal je pre-
99
MUHOBORCI
BESeDA
vidno, umikati se je bilo nizkemu, v 0 umeem vetru se
gibajoemu vejevju.
Utripalo mu je srce. Kaj, ko bi sluajno gledala skoz
okno dal bi ji znamenje, par besed bi ji rad rekel za
slovo. Toliko let sta si bila tako dobra tovari0 a, tako rad
jo je imel in tako rad jo ima! Da bi bila srena! Nikdar je
ne bo pozabil, e bi ga prav ona!
Na oni strani v hlevu je zamukalo. Rjavka je ali bi
ga 0 e poznala?
Zgoraj na oknu na belem zastoru se je premikala sen-
ca. To je ona! e je pokonci! Kaj, e bi ji kamenek za-
gnal v 0 ipo veter bui, drug ne bo sli0 al nego ona. Ako
me ima kolikaj rada, saj mora eleti in slutiti, da pri-
dem po slovo, priakovati me mora, ni se ne bo ustra-
0 ila. Prav rahlo vrem &
Pripognil se je, da pobere kamenek. Tisti hip pa mu
skoi nekdo za hrbet, zauje se upanov glas: akaj
me, pti, ti bom dal mi okna pobijati, cepljence rezati in
hi0 o mazati! in preden se je Janko ganil, e jo je do-
bil z batino po glavi, zajeal in se zgrudil.
Ali se hlini ali sem ga res preve? je zaskrbelo u-
pana. Streznil se je in srd se mu je umaknil strahu.
V oknu je izginila lu pa se zopet pokazala v tretjem
oknu naprej.
Oni na tleh se ni ganil. upan je premi0 ljeval, kaj bi
storil.
100
MUHOBORCI
BESeDA
Zgoraj se je odprlo tretje okno: mati upanja, zavita v
ruto, je zaklicala, kdo je, kaj je.
Ni ni! je odgovoril upan. Stopil je k hlevu in odprl
duri.
Nace, uje0 , Nace, vstani, vstani! Tamle na ogalu
pod breskvo lei lovek ali je pijanec ali kali! Kam v
kraj ga spravi, da ne zmrzne!
Pri0 el je Nace s svetilko, prigugal se je tudi konjski
hlapec Miha. upan je od0 el proti hi0 nim durim ni
smel kazati, da ga stvar zanima. Odklenil je, potem pa
v odprtih durih stoje zadreval sapo in gledal in po-
slu0 al, kak0 en glas bo pri0 el od ogala.
Nace je svetil.
Glej ga, Podrajev je fant!
Miha je leeemu dvigal glavo.
Jee0 Marija! je zakrial. Krvav je, ubit je!
Pri oknu se je zaul enski krik. Loputale so duri, ui-
gale se lui, kmalu je bila vsa hi0 a pokonci in okoli ne-
srenika. Vse je bilo razburjeno. Niti Rjavke niso zapa-
zili, ki se je bila odvezala in je pri0 la iz hleva. la je po
dvori0 u in se izgubila na cesto.
Oe in mama Podrajeva sta se kmalu potem, ko je
[ Pobierz całość w formacie PDF ]